Linux je Unix in ni Unix. Je Unix, saj upošteva določila POSIX ter se nasploh obnaša kot Unix, in ni Unix, saj je bil od začetka napisan na novo in ne vsebuje niti ene same programske vrstice iz sistema AT&T Unix. Linux je popolnoma prosta izvedba določil POSIX z razširitvami System V in BSD, dosegljiva v izvorni in prevedeni obliki. Linux je avtorsko delo Linusa B. Torvaldsa <torvalds@transmeta.com> in drugih sodelavcev, ter se lahko prosto razširja pod pogoji, navedenimi v GNU Public License (GPL). Izvod GPL je vsebovan z izvorno kodo za Linux; sicer pa je dostopna na . . ). Kopije prostega programa lahko delite naokoli, vendar pod pogojem, da priložite tudi izvorno kodo, oziroma da je izvorna koda tudi dosegljiva. Če ste prosti program dodelali ali spreminjali, ste zakonsko obvezani, da tudi dodelave in spremembe napravite dostopne pod enakimi pogoji. Podrobnosti so opisane v GNU General Public License. Linux je v izdaji 2.0 še vedno prost, in bo ostal tudi v prihodnje. Zaradi narave zaščite licence GNU, kateri predmet je Linux, bi bilo protizakonito, če bi se to spremenilo. Bodite pozorni: izraz ,,free`` se nanaša na svobodo, ne na ceno, in povsem legalno je zahtevati denarno nadomestilo za razširjanje Linuxa, vse dokler zraven prilagate tudi izvorno kodo. Zapisano je poenostavitev, za natančno pravno razlago pogojev glejte GNU General Public License. Linux teče na računalnikih s procesorji Intel 386, 486, ali Pentium, z vodili ISA, EISA, PCI ali VLB. MCA (Micro Channel družbe IBM) v izdaji jedra 2.0.x še ni dobro podprt, preizkusna izvedba podpore pa je vključena v razvojno izvorno kodo jedra izdaje 2.1.x. Če vas zanima, si podrobnosti oglejte na . V delu je priredba za več računalnikov s procesorju Motorola 680x0 (trenutno teče na nekaj Amigah, Atarijih in računalnikih VME), ki že deluje precej dobro. Zahteva procesor 68020 z enoto MMU, ali procesorje 68030, 68040 ali 68060. Zahteva tudi numerični koprocesor (FPU). Omrežne funkcije ter okolje X že delujejo. Glejte . Linux teče dobro na procesorju DEC Alpha, in trenutno podpira čipja ,,Jensen``, ,,NoName``, ,,Cabriolet``, ,,Universal Desktop Box`` (bolj znan kot Multia), in več drugih. Za dodatne informacije glejte . Linux dobro deluje tudi na procesorju Sun SPARC; večina modelov sun4c, sun4m in sun4u zdaj že podpira Linux, podpora za sun4 pa je v izdelavi. Red Hat Linux je v času pisanja tega spisa edina distribucija Linuxa, na voljo za za Sun SPARC; za podrobnosti glejte Priredba za arhitekturo Power PC, vključujoč računalnike PowerMac (NuBus in PCI), Motorola, IBM in Be je v intenzivnem razvoju. Oglejte si in . Priredbe za druge arhitekture, vključno z MIPS (glejte in in ARM, so v različnih fazah razvoja. Rezultatov morda ni za pričakovati takoj; če pa vas delo zanima in ste željni in sposobni prispevati k njemu, boste verjetno hitro našli stik z drugimi sodelavci. Linuxa že dolgo ne moremo več šteti za preizkusno verzijo, saj je prva izdaja (1.0) izšla že 14. marca 1994. Seveda so v sistemu še vedno napake, in s časom se pojavljajo tudi nove, in so seveda tudi popravljene. Ker delo na Linuxu sledi ,,modelu odprtega razvoja``, vse nove izvedenke javno izidejo, ne glede na to, če so ,,produkcijske kakovosti`` ali ne. Vendar pa je bila v pomoč ljudem pri odločitvi, katere izvedenke so stabilne in katere ne, vpeljana naslednja shema: izdaje 1.x.y, kjer je x sodo število, so stabilne, namenjene zgolj odpravljanju napak. Tako so bile od izdaje 1.2.2 do 1.2.3 odpravljene samo nekatere napake, ni pa bilo dodanih nobenih novih lastnosti. Izdaje 1.x.y, kjer je x liho število, pa so razvojne izvedenke, kjer se od ene izdaje do druge odpravljajo napake in dodajajo nove funkcionalnosti. Take izdaje so lahko nestabilne in so namenjene razvijalcem. Vsake toliko časa, ko se jedro stabilizira, se razvoj na novem stabilnem jedru zamrzne, nadaljuje pa se delo na razvojni izvedbi jedra. Trenutna stabilna izdaja je 2.0.36 (zadnja številka se bo spremenila s odpravo napak in dodajanjem gonilnikov), razvoj pa se nadaljuje na eksperimentalnem jedru 2.1.x. Izvorni kodi za jedro Linuxa je priložena tudi datoteka Documentation/Changes, ki natančneje razloži spremebe, na katere morate biti pozorni pri prehodu na novejšo različico jedra. Večina uporabnikov Linuxa pa preprosto vsake toliko časa posodobi svojo distribucijo in s tem dobi tudi novo izdajo jedra. Večina izdaj Linuxa, razvojnih ali stabilnih, je precej stabilnih. Če nimate posebnih ambicij, da bi vedno sledili zadnji izdaji, in če izdaja, ki jo imate, dela, kar želite, lahko mirno ostanete tudi pri njej. Znan je primer računalnika, na katerem je tekla izdaja 0.97p1 (izdana poleti 1992) neprekinjeno 136 dni brez napak (tekla bi še dlje, če ne bi bagerist po nesreči pretrgal omrežnega kabla). Še drugi so objavili neprekinjeno delovanje tudi prek enega leta. Zadnje poročilo navaja računalnik, na katerem še vedno teče izdaja 0.99p15s, zdaj že prek 600 dni. Zavedati se moramo, da je razvoj Linuxa odprt in razpršen, medtem ko je razvoj večine ostalega programja zaprt in centraliziran. To pomeni, da je trenutna razvojna verzija vedno javno dostopna (z zamikom tedna ali dveh) in jo lahko kdorkoli uporablja. Rezultat tega je, da izdaja, ki prinaša novo funkcionalnost, skoraj vedno vsebuje tudi napake. Po drugi strani pa to pomeni tudi izjemno hiter razvoj, tako da so napake najdene in odpravljene zelo hitro, dostikrat v nekaj urah, saj se z njimi ukvarja veliko ljudi. Zaprt, centraliziran razvoj nasprotno pomeni, da se s projektom ukvarja posameznik ali skupina, in programje javno izdajo potem, ko mislijo, da dobro deluje. To navadno vodi v dolge intervale med izdajami, dolgo čakanje na popravke napak, in počasnejši razvoj. Končna javna izdaja takega programja je včasih res bolj kakovostna, vendar pa je hitrost razvoja v splošnem mnogo nižja. Razpravo o enem in drugem modelu razvoja programja najdete v eseju Erica Raymonda ,,The Cathedral and the Bazaar`` . Ob pisanju tega spisa (1. september 1998) je bila trenutna stabilna izdaja Linuxa 2.0.35, zadnja razvojna izdaja pa 2.1.119. Lastnosti Linuxa

večopravilni: več programov teče naenkrat. večuporabniški: več ljudi lahko hkrati dela na istem računalniku (in nobenih omejitev na dva uporabnika!) večarhitekturni: teče na več različnih mikroprocesorjih, ne le na Intelovih. večprocesorski: podpora za SMP obstaja za procesorje Intel in SPARC (za ostale pa je v delu), Linux pa uporabljajo tudi v več ohlapno povezanih večprocesorskih aplikacijah, med njimi sistemi Beowulf (glejte ) in Fujitsujev superračunalnik AP1000+ s procesorji SPARC. teče v zaščitenem načinu na 80386. vsebuje zaščito pomnilnika med procesi, tako da en sam program ne more ogroziti stabilnosti celotnega sistema. nalaganje programov na zahtevo: Linux prebere z diska v pomnilnik samo tiste dele programa, ki se jih dejansko potrebuje. deljene pomnilniške strani. Več programov lahko bere iz istega pomnilnika, in šele ko program poskusi pisati v pomnilnik, Linux stran (blok 4KB) pomnilnika prepiše nekam drugam. Ta način prinese dve prednosti: višjo hitrost in manjšo porabo pomnilnika. virtualni pomnilnik s shranjevanjem na disk po eno stran naenkrat (paging) namesto shranjevanja pomnilniške slike celotnega procesa (swapping); na ločeno particijo ali pa v datoteko, ali pa na obe. Izmenjalni prostor na disku (ki se iz zgodovinskih razlogov še vedno imenuje swap) je možno dodati tudi med delom. V celoti more Linux uporabiti 16 področij za swap po 128 MB vsako, skupaj 2 GB. Če je potrebno, se more ta omejitev popraviti s spremembo nekaj vrstic v izvorni kodi jedra. skupni pomnilniški fond za uporabniške programe in diskovni medpomnilnik, tako da se lahko ves prosti pomnilnik uporablja za predhranjenje vsebine diska; po potrebi, ko programi zahtevajo več pomnilnika, pa se ta dinamično prilagodi. dinamično povezane deljene knjižnice (DLL), in seveda tudi statične knjižnice izpis vsebine pomnilnika (core dump) ob nepravilnem zaključku programa, kar dovoljuje analizo z iskalnikom napak ne le med tekom programa, ampak tudi potem, ko se je zrušil. večinoma združljiv na ravni izvorne kode s standardi POSIX, Sustem V in BSD. prek modula za emulacijo iBCS2 večinoma združljiv na binarni ravni s SCO, SVR3 in SVR4. vsa izvorna koda je dostopna, vključujoč celotno jedro, gonilnike, razvojna orodja in uporabniške programe; vse se sme tudi prosto razširjati. Kopica komercialnih programov, za katere izvorna koda ni na voljo je bila prirejenih za Linux; vse, kar pa je bilo prosto, vključno s celotnim osnovnim operacijskim sistemom, pa ostaja prosto. nadzor nad opravili po POSIX. psevdoterminali (pty). emulacija numeričnega koprocesorja 387 v jedru, tako da ni potrebe, da bi programi izvajali svojo emulacijo. Vsak računalnik, na katerem teče Linux, s stališča programerja izgleda, kot bi imel vgrajen numerični koprocesor. Če ima računalnik v resnici koprocesor, bo Linux seveda uporabil tega namesto emulacije, in jedro lahko tudi prevedete brez numerične emulacije, s čimer prihranite nekaj malega pomnilnika. podpira mnoge neangleške ali posebne tipkovnice, enostavno pa je tudi dodati podporo za nove. več virtualnih konzol: več (do 64) neodvisnih prijav prek konzole, med katerimi lahko preklapljate s kombinacijo tipk (neodvisno od strojne opreme za prikaz). podpira več datotečnih sistemov, med njimi minix, Xenix, vse pogoste datotečne sisteme System V; ima sodoben lastni datotečni sistem, ki omogoča do 4 TB prostora in 255 znakov dolga imena datotek. transparenten dostop do particij MS-DOS (in particij FAT na OS/2) prek posebnega datotečnega sistema: ne potrebujete nobenih posebnih ukazov za uporabo particije MS-DOS, saj se kaže kot povsem običajni datotečni sistem Unix (razen čudnih omejitev glede dolžine imen, zaščite ipd.) Za stisnjene particije pod MS-DOS 6 je zaenkrat potrebno uporabiti popravek (dmsdosfs). Podpora za VFAT (Windows NT, Windows 95) je na voljo v Linuxu 2.0. posebni datotečni sistem, UMSDOS, omogoča, da Linux namestimo na datotečnem sistemu MS-DOS. podpora za branje datotečnega sistema HPFS-2 pod OS/2 2.1. podpora za HFS (Macintosh) je na razpolago kot ločen modul. datotečni sistem CD-ROM bere vse standardne zapise CD-ROM. podpora za omrežje TCP/IP, vključujoč ftp, telnet, NFS itd. strežnik za Appletalk. strežnik in odjemnik za NetWare strežnik in odjemnik za Lan Manager in Windows (SMB) podpora za mnoge omrežne protokole: osnovni protokoli v zadnji razvojni izdaji vključujejo TCP, IPv4, IPv6, AX.25, X.25, IPX, DDP (Appletalk), NetBEUI, Netrom, in druge. Stabilna izdaja trenutno vključuje podporo za TCP, IPv4, IPX, DDP in AX.25. Strojne zahteve Minimalna sestava

Tole je verjetno najmanjša možna sestava, na kateri teče Linux: procesor 386SX/16, 1 MB pomnilnika, disketnik (1.44 MB ali 1.2 MB), katerakoli podprta grafična kartica (in seveda tipkovnica, monitor in tako naprej). To je dovolj, da sistem zaženete in vidite, če na računalniku sploh deluje; ne boste pa mogli početi nič uporabnega. Dodatne informacije o delu z minimalno sestavo najdete na . Da bi počeli kaj uporabnega, potrebujete še disk. Za zelo minimalno nastavitev zadostuje 5 do 10 MB prostora, kamor namestite samo najnujnejše ukaze in eno ali dve majhni aplikaciji, denimo terminalski emulator. To je še vedno zelo, zelo omejujoče, in zelo neudobno, saj razen za res skromne aplikacije ne pušča dovolj prostora. V splošnem tega ne priporočamo za nič drugega kot za preizkus, če stvari delujejo, in seveda za modrovanja o minimalnih zahtevah. Uporabna sestava

Če boste poganjali kateregakoli od računsko intenzivnih programov, npr. gcc, X ali TeX, boste verjetno želeli kaj hitrejšega kot 386SX/16, čeprav z nekaj potrpežljivosti tudi ta zadostuje. V praksi potrebujete vsaj 4 MB pomnilnika, če ne uporabljate okolja X, in 8 MB, če ga. Če bo na sistemu hkrati delalo več uporabnikov, ali če boste hkrati poganjali več večjih programov (npr. prevajalnik), bo 4 MB verjetno premalo. Linux sicer deluje tudi z manj pomnilnika (zadoščalo bi celo samo 2 MB), vendar pa bo tedaj uporabil disk kot virtualni pomnilnik, in sistem bo prepočasen, da bi bil uporaben. Če poganjate hkrati več programov, bo 16 MB pomnilnika znatno zmanjšalo posege na disk. Če želite, da bo sistem pod normalno uporabo le neznatno uporabljal disk kot virtualni pomnilnik, bo za enega uporabnika verjetno zadostovalo 32 MB. Če poganjate več večjih programov naenkrat, bo morda 64 MB boljša izbira. Če pa poganjate programe s hujšo lakoto po pomnilniku, pa boste verjetno morali seči še više. Količina diska je odvisna od tega, kaj želite namestiti. Za običajen osnovni nabor podpornih programov Unixa, ukazno lupino in upravne programe bo dovolj 10 MB, z nekaj malega prostora za uporabniške datoteke. Za popolnejši sistem vzemite Red Hat, Debian ali katero drugo distribucijo, in računajte, da boste potrebovali od 60 do 300 MB prostora, odvisno od tega, kaj želite namestiti in katero distribucijo uporabljate. K temu prostoru prištejte prostor, ki ste ga namenili za datoteke uporabnikov. Če kupujete nov računalnik, glede na dandanašnje cene diskov ni pametno kupovati premajhnega diska. Vzemite vsaj 2 GB, raje 4 GB, in ne bo vam žal. Linux se dobro znajde tudi z novejšimi zelo velikimi diski, kot denimo diski EIDE velikosti 11 GB ali diski SCSI velikosti 18 GB. Dodajte več pomnilnika, več diska, hitrejši procesor in ostalo glede na vaše potrebe, želje in zmožnosti, če želite kaj več kot zgolj uporabni sistem. V splošnem pomeni pod Linuxom dodatni pomnilnik bistveno večjo razliko kot pod MS-DOS. To je seveda povezano z omejitvijo MS-DOS na 640 KB, ki je pod Linuxom ni. Podprta strojna oprema

. Nepopoln spisek prirejenih programov in drugega programja

Večina običajnih orodij in programov s sistema Unix je bila prirejena za Linux, vključno s skoraj vso robo GNU in veliko odjemniki X iz različnih virov. Pravzaprav beseda ,prirejen` niti ni na mestu, saj se zaradi precej natančnega upoštevanja priporočil POSIX veliko programov prevede popolnoma brez sprememb, ali le z malenkostnimi spremembami. Žal še ni toliko aplikacij za končnega uporabnika, kot bi si želeli, vendar pa se situacija popravlja. Stopite v stik s proizvajalcem svoje najljubše komercialne aplikacije za Unix in ga povprašajte, če jo je že priredil za Linux. Sledi nepopoln spisek programja, ki preverjeno dela z Linuxom: /bin/sh), in mnoge druge. Vsi navedeni programi (in zgoraj navedeni ne predstavljajo niti stotine vseh dosegljivih) so prosto dostopni. Vse več je tudi komercialnega programja; povprašajte proizvajalca vašega priljubljenega komercialnega programa, če podpirajo Linux. Kdo uporablja Linux?

Linux je prosto dostopen, in nihče ni primoran registrirati svoje kopije pri centralnem organu, tako da je težko reči, koliko ljudi uporablja Linux. Več podjetij živi izključno od prodaje in podpore za Linux, pri tem pa relativno zelo majhen delež vseh uporabnikov uporablja te storitve; novičarske skupine za Linux so med tistimi z največ prometa na Internetu, tako da se število ocenjuje na nekaj milijonov, vendar pa je zelo težko reči kaj natančnega. Najnatančnejše tržne raziskave navajajo številke med 7 in pol ter 11 milijoni uporabnikov. Harald T. Alvestrand <Harald.T.Alvestrand@uninett.no> se je vseeno pogumno odločil, da vseeno poskusi prešteti uporabnike Linuxa. Če bi bili radi prešteti kot uporabnik Linuxa, izpolnite spletni obrazec na . Namesto tega lahko pošljete na naslov sporočilo z enim od naslednjih naslovov (subject): ,,I use Linux at home``, ,,I use Linux at work``, ali ,,I use Linux at home and at work``. Upošteva tudi prijave tretjih oseb, pri njem se pozanimajte za podrobnosti. Rezultate vsak mesec objavlja v , na voljo pa so tudi na . Kako do Linuxa Anonimni FTP

Za prosto dostopno dokumentacijo o Linuxu se obrnite na eno od mest Linux Documentation Project, in , še raje pa na katero od slovenskih zrcal, npr. . Redno spremljajte za novosti. Vsaj na naslednjih strežnikih anonimnega ftp najdete Linux.

Ime strežnika Številčni naslov Imenik z Linuxom ============================= =============== =============== tsx-11.mit.edu 18.172.1.2 /pub/linux metalab.unc.edu 152.2.22.81 /pub/Linux ftp.funet.fi 128.214.248.6 /pub/OS/Linux net.tamu.edu 128.194.177.1 /pub/linux ftp.mcc.ac.uk 130.88.203.12 /pub/linux src.doc.ic.ac.uk 146.169.2.1 /packages/linux fgb1.fgb.mw.tu-muenchen.de 129.187.200.1 /pub/linux ftp.informatik.tu-muenchen.de 131.159.0.110 /pub/comp/os/linux ftp.dfv.rwth-aachen.de 137.226.4.111 /pub/linux ftp.informatik.rwth-aachen.de 137.226.225.3 /pub/Linux ftp.Germany.EU.net 192.76.144.75 /pub/os/Linux ftp.ibp.fr 132.227.60.2 /pub/linux ftp.uu.net 137.39.1.9 /systems/unix/linux wuarchive.wustl.edu 128.252.135.4 mirrors/linux ftp.win.tue.nl 131.155.70.100 /pub/linux ftp.stack.urc.tue.nl 131.155.2.71 /pub/linux srawgw.sra.co.jp 133.137.4.3 /pub/os/linux cair.kaist.ac.kr /pub/Linux ftp.denet.dk 129.142.6.74 /pub/OS/linux NCTUCCCA.edu.tw 140.111.1.10 /Operating-Systems/Linux nic.switch.ch 130.59.1.40 /mirror/linux cnuce_arch.cnr.it 131.114.1.10 /pub/Linux ftp.monash.edu.au 130.194.11.8 /pub/linux ftp.dstc.edu.au 130.102.181.31 /pub/linux ftp.sydutech.usyd.edu.au 129.78.192.2 /pub/linux sunsite.fri.uni-lj.si 193.2.72.6 /pub/linux ftp.arnes.si 193.2.1.72 /software/unix/linux ftp.kibla.org 193.2.52.195 /pub/Linux mercur.s-gms.ms.edus.si 193.2.143.2 /pub/UNIX/linux tsx-11.mit.edu in fgb1.fgb.mw.tu-muenchen.de sta uradni mesti za Linuxov GCC. Na nekaterih strežnikih se zrcali vsebina drugih strežnikov. Če je le možno, ne obremenjujte omrežja in uporabite tistega, ki vam je najbližje. Zanesljivo vsaj metalab.unc.edu in ftp.informatik.tu-muenchen.de ponujata tudi storitev ftpmail. Pišite na ftpmail@metalab.unc.edu ali ftp@informatik.tu-muenchen.de za pomoč. Če ste izgubljeni, poskusite z , kjer je zbranih več distribucij. Red Hat Linux in Debian sta trenutno najbolj priljubljeni, vsaj v ZDA. CD-ROM

Večina ljudi dandanes namešča Linux s CD-ROM. Distribucije so narasle na več sto MB programja za Linux, in prenašanje tega prek modema 28.8 ali linije ISDN traja Drugi načini, kako do Linuxa

Na mnogih BBS lahko najdete datoteke za Linux. Seznam le-teh je občasno objavljen na comp.os.linux.announce. Povprašajte prijatelje ali organizirane skupine uporabnikov, ali pa naročite eno od komercialnih distribucij. Seznam teh je vsebovan v Linux distribution HOWTO, dosegljivem kot , in redno objavljanem v novičarski skupini . Prvi koraki

Vaš prvi korak naj bo, da dobite in preberete spisek pogosto zastavljanih vprašanj (FAQ) z enega od strežnikov za anonimni FTP, ali pa z enega od arhivov Usenet FAQ (npr. rtfm.mit.edu). Na spisku boste našli kopico navodil, kako začeti, katere datoteke potrebujete, in kako rešiti večino običajnih problemov, ki se pojavijo med namestitvijo ali sicer. Slovenski prevod spiska pogosto zastavljenih vprašanj o Linuxu z odgovori je na voljo na . Za novopečene uporabnike Linuxa je morda zanimiva tudi včlanitev v katero od lokalnih skupin uporabnikov. Slovenska skupina uporabnikov Linuxa, LUGOS (Linux User Group of Slovenia) ima sedež na naslovu Cesta na postajo 55, 1351 Brezovica pri Ljubljani, dosegljiva pa je tudi prek elektronske pošte na naslovu lugos@lugos.si, ali svetovnega spleta . Pravni status Linuxa

Čeprav je Linux dosegljiv s celotno izvorno kodo, ni nikogaršnja last oz. javna last (,,public domain``), temveč pravno zavarovano avtorsko delo, ki pa je prosto dostopno pod pogoji, navedenimi v GNU General Public License (včasih navajan kot ,,copyleft``). Za dodatne informacije glejte GPL. Programi, ki tečejo pod Linuxom, so vsak posebej avtorsko zavarovani, mnogi med njimi prav tako z GPL. Okolje X je zavarovano s pogoji v MIT X copyright, nekateri drugi programi pa z BSD copyright. V vsakem primeru se sme vse programje na strežnikih FTP prosto razširjati (sicer bi ga ne smelo biti tam). Novice o Linuxu

Mesečnik, imenovan je moderirana skupina za obvestila o Linuxu (novi programi, popravki napak ipd.) Novičarska skupina je moderirana skupina, kjer so periodično objavljeni Linux FAQ, spisi HOWTO, in druga dokumentacija. Novičarska skupina je nemoderirana skupina za razpravo o upravljanju sistemov Linux. Novičarska skupina je nemoderirana skupina namenjena razpravi o razvoju je nemoderirana skupina, namenjena razpravi o razvoju aplikacij v okolju Linux. Skupina ni mesto za razpravo o tem, kje se kakšna aplikacija dobi, niti o tem, kakšne aplikacije bi kdo rad videl teči pod Linuxom. Novičarska skupina je namenjena vprašanjem o strojni opremi in Linuxu. Novičarska skupina je namenjena vprašanjem o Linuxu in omrežjih. Novičarska skupina je namenjena vprašanjem o okolju X v sistemu Linux. Novičarska skupina je nasledila skupino comp.os.linux, in je namenjena vsem vprašanjem v zvezi z Linuxom, ki se jih ne da uvrstiti v nobeno od prejšnjih kategorij. V Sloveniji lahko vprašanja v zvezi z Linuxom zastavite v novičarskih skupinah in . Prihodnost Linuxa

Po izdaji Linuxa 1.0 se je nadaljevalo delo na mnogih področjih. Linux 1.2 je vseboval hitrejši dostop do diskov, izboljšave pri podpori terminalov, virtualnem pomnilniku, podpori za različne arhitekture, kvote in tako dalje. Linux 2.0, trenutna stabilna izdaja, vsebuje še več izboljšav, med drugim dosti hitrejše delovanje, več novih omrežnih protokolov, eno najhitrejših izvedb TCP/IP, in še mnogo tega. Še hitrejše delovanje, dodatni omrežni protokoli in dodatni gonilniki bodo na voljo v Linuxu 2.2. Navzlic tričetrt milijona programskih vrstic v jedru, še vedno ostaja mnogo možnosti za dodatke in izboljšave. Še večja je potreba po piscih dokumentacije. Če bi želeli sodelovati pri pisanju dokumentacije, se priključite elektronskemu spisku linux-doc@vger.rutgers.edu. Pišite na naslov z eno samo vrstico ,,help`` (brez narekovajev) v telesu (in Ta spis

Ta spis (v izvirniku Linux Information Sheet) vzdržuje Michael K. Johnson, <johnsonm@redhat.com>. Vzdrževanje tega spisa zahteva stalno sodelovanje z uporabniki, zato se obrnite nanj z vsemi pripombami. Bolj ali manj zadnjo izdajo tega spisa lahko dobite na Slovenski prevod spisa z dne 14. aprila 1997, s popravki 12. julija 1998 in 15. februarja 1999, je delo Primoža Peterlina, <>. Nanj se obrnite s pripombami na prevod. Pravni poduk

Zaščitene znamke so last njihovih imetnikov. Ne avtor in ne prevajalec ne prevzemata odgovornosti za informacije, podane v tem spisu. Uporabljate in razširjate ga na lastno odgovornost. Vsebina tega spisa je javna last, avtor in prevajalec pa apelirava na korektno navedbo virov ob navedbah.